Iz starinnyh knig

Logično izmysljenje iz minuloj česti jest dost staro, tuto izmyslil ješče genialny naučnik XVII stolětja Galileo Galilej. To jest toj samy člověk, ktory dokazal, že naša zemja ne stoji na jednom městu, a obračaje se vokrug svojej osi i okolo Solnca. Galilej byl ne jedino veliky astronom, no takože i veličejši fizik, otec fizičnoj nauky.

Věrodostojno, vam bude interesno pročitati fragment iz jego knigy, kde on govori o padanju fizičnyh těl. Tut je pokazany spor medžu dvoma naučnikami. Jedin učestnik spora jest podpornik starinnyh vozgledov, podpornik teorije padanja prědmetov, ktoru stvoril Aristotelj. Vo vrěme kogda Galilej pisal svoje traktaty (XVII stolětje), vsi naučniki imali slěpu věru v tu teoriju. Drugy učestnik spora je sam Galileo Galilej. Itak, odkryjemo knigu velikogo osnovatelja/tvoritelja fiziky i pročitajemo dvě stranice odtud:

— Aristotelj govori, že različne těla v jednoj obsrědině prěměščajut se s različnoju brzinoju, i to rabotaje tako, že prědmet, ktory je večše v 10 raz, takože imaje desetikratno večšu brzinu.

— Imam veliku neuvěrjenost, že Aristotelj někogda prověrjal tuto v eksperimentu. Podolg tutoj logiky, dva kamenje, ktore imajut desetikratnu razliku masy, v procesu padanja budut dostati prěmnogo različnu brzinu. Ako li jednočasno pustiti jih padati, napriměr s vysoty 100 lakotev, togda po pribytju večšego kamenja na město, menši kamenj bude proletěti jedino 10 lakotev.

— Podolg vaših slov možno pomysliti že vy jeste tvorili podobne eksperimenty. Inače vy byste ne govorili tako.

— Ne jest možlivo da by veliky prědmet padal bystrěje než maly, ako li one sut iz jednogo materiala. My možemo dokazati tuto daže bez dělanja eksperimenta, jedino črěz postupnu logiku. Ako li my budemo sjedinjiti dva těla, ktore imajut različnu brzinu, togda tělo ktoro padaje medlo, bude povysiti svoju brzinu, a tělo ktoro padaje brzo, bude pomenšiti svoju brzinu. Jeste li vy suglasni s tym?

— Ja myslim že tuta logika jest absolutno věrna.

— No ako li by to bylo spravědlivo, togda, ako li my sjedinjimo veliky i maly kamenje, ktore padajut s brzinoju 8 i 4 lakotev, one budut imati brzinu, menšu, než 8 lakotev? Ale, kogda tute kamenje sut sjedinjene zajedno, one už sut večše, než jedin kamenj, imajuči brzinu 8 lakotev. Tuto dovodi nas do myslje, že naš veliky kamenj, ktory byl stvorjeny od sjedinjenja dvoh kamenjev, bude padati medlěje než menši, — a tuto ide protiv vašej hipotezě. Vy vidite, že iz prědpoloženja že večše těla padajut s večšeju brzinoju než menše, ja mogu privesti vas k zaključenju, že večše těla padajut medlěje než menše.

— Ja jesm sovsim izměšany. Zaněčto mně sdaje se, že maly kamenj, pri sjedinjenju s velikym, dělaje jego vyše težkym, i zato bude povysiti i brzinu jego padanja (ili, prinajmenje, ne pomenšati ju).

— Vy imajete novu grěšku: ne je věrno mysliti, že menši kamenj povyšaje težinu večšego kamenja.

— Zaisto? Tuto jest už za granicami mojego razuměnja!

— Vy smožete vse srazuměti, ako li ja budu osvoboditi vas od pomylky, ktoru vy imajete. Jest važno različati, či tělo už padaje ili leži v pokoju. Ako li my budemo položiti kamenj na izměritelj težiny, togda od dodavanja novogo kamenja težina bude povysiti se (ona bude povysiti se daže od kuska tkaniny). No, pomyslite že vy jeste vzeli kamenj, svezany s tutoju tkaninoju, i pustili jih padati zajedno. Bude li tuta tkanina napirati na kamenj i povyšati brzinu jego padanja, ili kamenj bude zamedljati se v svojem padanju tako, kako by jego poddržival kusok tkaniny?

My čujemo brěmeno jedino togda, kogda nesemo jego i davajemo svoju silu, da by ono ne moglo upasti. No, ako li my sami počnemo padati s takoju samoju brzinoju kako i prědmet, ktory leži na naših ramenah (plečah), togda kako on smože napirati na naše ramena, i obtežati nas? Ne jeste li vy suglasni, že to izgledaje tako, kako by my jesmo probovali biti paliceju člověka, ktory běži naprěd od nas s takoju samoju brzinoju kako i my? Itak, vy potrěbujete priznati, že pri svobodnom padanju maly kamenj ne napiraje na veliky, i zato ne može povysiti jego težinu, kako to by bylo pri ležanju na jednom městu.

— Nu, a ako li by veliky kamenj ležal na malom?

— Togda by veliky kamenj potrěboval povysiti težinu malogo, ako li by jego brzina byla by vyše. Ale my uže jesmo uviděli, že ako li by maly prědmet padal medlěje, on by pomenšil brzinu velikogo prědmeta. I zato, sjedinena masa iz kamenjev padala by medlěje než jedin veliky kamenj, a tuto ide protiv vašej myslji. Itak, prošu prijeti fakt, že velike i male těla, ktore imajut ravnu gustost, padajut s ravnoju brzinoju.

Je zajmlivo, že podobne myslji davno do Galileja formuloval starorimsky poet i naučnik Lukrecij Kar.

V svojej velikoj poemě «O prirodě věčij» on govoril, že svobodno padajuče těla ne mogut napirati jedna na drugu. Takože on jasno razuměl, že pričina različnoj brziny prědmetov, ktore padajut v vozduhu i vodě jest taka, že različne prědmety imajut različny odpor (tutčas my nazyvajemo to aerodinamičnym i hidrodinamičnym odporom).

My hčemo pokazati vam tutoj poučny fragment poemy:

No jestli kto mysli, že masivne prědmety padajut vyše brzo než male I, lěteči prěmo v prostoru pustom, sut sposobne Udariti male prědmety i kako kremenj, stvoriti veliko dviženje Odhodi daleko od věrnogo směra.

Ibo jestli něčto padaje medlo črěz tekuču vodu Ono bude padati črěz legky vozduh mnogo skorěje Vsako podolg svojej težiny, ibo voda i vozduh Ne mogut zamedliti vsako tělo s ravnoju měroju

No pustota ne davaje odpora Nikogda, ničemu, i ni s kakoj strany Zato čto bezsilna je v svojej prirodě Od tutoj pričiny vse věči, čto raznu težinu imajut Padajut ravno vo pustom prostoru.

Druge glavy iz knigy vy možete najdti tut: https://t.me/interslavicthings/210

Ključne slova: interslavic, fizika, Perelman, medžuslovjansky, меджусловјанскы, межславянский, меджуславянский язык, język międzysłowiański, міжслов'янська мова, међусловенски језик, mezislovanština, međuslovenski jezik, междуславянски език, medzislovančina, međuslavenski jezik, міжславянская мова, medslovanščina, меѓусловенски јазик