Prividno, najvyše težka i nerazumliva detalj medžuslovjanskoj gramatiky

Pogledite na tute prěvody:

Jest prěmnogo očevidno, ktora forma izigryvaje, da? Daže slovačsky imaje «ich». Sumarno imajemo 4 baly za "jih" i 1.5 bala za "je", i tuto by uže bylo dostatočnym argumentom, da by medžuslovjansky imal to v standardu, ale ja imam i druge.

Pogledimo takože na formy glagola "byti" v jedinstvenom čislu i 3. licu:

Da, forma "je" jest falšivy prijatelj za vsih, izključajuči čehov, poljakov i rusov, a za rusov ona stavaje falšivym prijateljem, kogda oni uže naučajut se medžuslovjanskomu.

Konstantin Đorđević dal dobry priměr, kogda jest legko zaměšati tuto s nepravilnym upotrěbjenjem glagola "byti". A glavno jest to, že glagol "byti" jest bazova čest jezyka, i ljudi vsegda čekajut uviděti imenno jego.

Myslim, da by lěpši priměr byl: „Dala jim knigy. Oni je vzęli.” Ale da, to čto pišeš odnosno je jest pravda. Južny by to sråzumel kako „oni jų vzęli” ili prosto kako pogrěšno napisano „oni sųt vzęli”.

Jest i trětji kompleks problemov, to je ekstremalna gramatična težkost toj formy. Ona nejavno hrani v sobě informaciju o mnogyh gramatičnyh kategorijah, ktore něktore jezyky prosto ne imajut (ili imajut, ale ne različajut tute formy). Napriměr, da by to normalno upotrěbjati, vozhodnomu slovjaninu trěba držati v glavě:

• Razliku živosti i neživosti (oni vs one), zatože vozhodne jezyky to ne različajut.
• Razliku akuzativa i genitiva (vidžu je, ale jih nema (рус. вижу их / их нет))
• Razliku s prisvojiteljnym zaimennikom "jih" (Vidiš jejne knigy? Ne vidžu je.)
• I ne zaměšati se s toju "je", ktora jest formoju glagola byti.

Mojim mněnjem, to je ekstremalna težkost, na ktoru umětny jezyk ne ima prava.

I budu dodati citatu od Roberto Lombino kako final

Jednako, někde v diskusiji prěd časom je padlo, že MS věrojętno imaje takože jih (kogo/čto) vsegda, a je kako drugų možnosť. Tutčas jesm prověril Janovų strånicų i nažalosť jest oni — viđų jih, one – viđų je. Ale daže ja, ktory jesm to vśegda agresivno popravjal, mysljų, že by bylo dobro prinajmènje imati tu obě možnosti. A dalje bųdų pisati, že mi ne dostavaje speciaĺnoj formy za akuzativ jedniny mųžskyh neživotnyh: Viđų mųža, viđų jego, bez mųža, bez njego, ale viđų stol, viđų jen, bez stola, bez njego, na stol, na njen. Imalo by to logikų iz poględa råznice akuzativ/genitiv. No věm, že to imajųt jedino lužičske i eventuaĺno češsky kako jej/něj.

Ako li člen komisije mysli, že "jih" jest legitimna forma, proponuju upotrěbjati ju spokojno.