Rezervat
Sěry ofis Sberbanka šuměl kako napolnjena pčelami ulja. Ja jesm sěděl, gledeči na črveny nadpis "Projekt je odklonjeny". God raboty, bezsonne noči, gory kavy — vsečto je izšlo v ničto. "Prěmnogo rizikovano", skazali sut oni. Ha! Možno je pomysliti, že ostavjenje banka bez obrany od izmamiteljev ne je rizik.
Moja ruka potegnula se k telefonu — pozvoniti Polině, razkazati jej... Stop. "Nam je potrěbna pauza, Antone," ehom odzvalo se v mojej glavě. Prošel je měsec, a ja ješče ne jesm mogl privyknuti se.
"Hej, kako ty se imaš?" Glas surabotnika izvedl mene iz otupělosti.
"Dobro," promrmjal jesm ja, zatvarjajuči laptop.
"Poslušaj, my sbirajemo se večerom..."
"Ne dnes," ja jesm odsěkl jego. "Imam děla."
Imam děla. Kake děla može imati člověk, projekt ktorogo nedavno byl pogrebeny? Jedino sobrati věči i ujdti v zahod solnca. To je imenno to, čto ja jesm stvoril.
Ja jesm šel do doma pěše, mašinalno prěstavjajuči nogy. Moskva šuměla okolo mene, no ja ne jesm viděl ni ljudij, ni avta. Ja jesm avtomatično povratil se do mojej omiljenoj kavarnje, ale zastanovil se jesm prěd vhodom — zamnogo vozpomněnij bylo svezano s tym stolikom na kraju.
Ja jesm potresl glavoju i pošel proč. V domu otvoril laptop, bez nikakoj myslji gledeči noviny. Ješče jedno odkrytje v kvantovom izčisljenju, neurosět, ktora je sposobna pisati simfonije... Moj vozgled zastanovil se na fotografiji lěsa. Tajga.
Na stěně visěl stary snimok: ja, ješče hlapčik, s mojim otcem v bezkrajnyh lěsah pod Irkutskom. Na moment komnata zapolnila se aromatom hvoje i ognja.
"A jestli...?" Blěsknula bezumna myslj. Odpraviti se. Ujehati tamo, kde nema ni korporativnyh intrig, ni bezkonečnoj gonky tehnologij, ni dušečej samotnosti v gromadě ljudij. Čto mene tut drži? Ja jesm otvoril novu stranicu i počel gledati informaciju o životu v lěsu. Glupo? Možlivo. No tutčas ono izgledaje kako jedinstvena metoda da byh ja ne utratil razuma.
Možlivo ja nakonec budu skončiti svoj sbornik hokku? Ili počnu pisati humoristične stihy? "V tajgu uhodi programist, da by on stal kak čisty list." Prividno, nastalo je vrěme za poeziju i prigody.
Našel jesm město 90 km od Irkutska, daleko od ljudnyh měst. Dika priroda, ne dotknuta civilizacijeju. Imenno to, čto ja jesm htěl.
Poslědnje dnje za mene izgledali kako jedin bezkonečny kvest sbiranja amunicije. Turističny šator, sěkyra, zapasy/rezervy produktov, mylo, bytove prědmety, sěmena, kartoflja za sadženje… Spis izgledal kako by on byl bezkonečny. Na dnu ranca — iznošeny "Voditelj po tajgě" od Istomina, povrh njego — knigy o sadu i priručnik stoljara. Izgledaje, že ja potrěbuju stati majstrom na vsako remeslo.
Najel jesm městnyh mužev, utratili jesmo vyše než jednu sedmicu za teganje zapasov na 20 km v glubinu lěsa. Jedva ne umrli jesmo kogda tegali prěnosnu peč — ale iz čego sdělaš dymnik v lěsu? Ne htělo se by topiti s dymom v hatě, kako prědki. Leha, najmlady pomočnik, cěly čas razpytyval o Moskvě. Oči goret entuziazmom, hče uvezti se v glavny grad. A vsi drugi jedino hihotajut nad nami dvoma.
Vzel jesm sputnikovy telefon — mama bude trevožiti se. Hoti my i tutčas rědko vidimo se, ja prilětal jesm jedino na Novy god. Zautra počinaje se nova glava mojego žitja. Zajmlivo, kako brzo ja budu priučiti se ko lěsnomu pokoju zaměsto gradskogo šuma? I koliko vrěmena projde prěd tym časom, kogda počnu besědovati s drěvami?
Moje prigody v tajgě sut počeli se. Prvu noč jesm provedl v turističnom šatoru. Komari mene sjedajut živym, ale ja jesm ščestlivy. Tišina jest tako gluboka, že až v ušah mi šumi.
V jutro ja jesm viděl medvědji slěd — je strašno i zahvačajuče jednočasno. To jest tako, kako byh ja vratil se v dětstvo, kogda jesm hodil s otcem na sbiranje gribov. Pametam, kako on učil mene različati slědy zvěrev.
Počel jesm razčiščati město pod domče i sad. Posadil jesm kartoflje, mrkvu i cibulju — zimoju budu variti normalnu supu, a ne tutu měšaninu iz turističnyh paketov. A tomaty nehaj počekajut do nastupnogo lěta, najprvo jest potrěbny dobry dom.
V večer jesm telefonoval do mamy. Ona je razkazala, kako Maša (dočera mojej sestry) gotovi se ko školě. Ješče ona je govorila, že v Irkutsku sut puščene někake nove elektrobusy. Udiviteljno je, daže v provinciji něčto měnjaje se.
Srub raste pomalo, vsako brvno jest težkost. Pilju, obdiraju koru, tegnu, dělam čaše. Včera jesm počel tesati dosky za pokryv — okazalo se, že to je pravdiva umětnost. Stavjaš brvno na podporky, tvoriš odmětky/oznaky, dělaš rězy. Jedino na tretji večer jesm načel čuti kako je pravilno: sěkyra jest povinna kolzati se/slizgati se po vlaknah kako nož po maslu. Ritm, vugol, sila — vsečto imaje značnost.
Ne imam uže sil jedati suhe i konservovane jediva, ale lěsne jagody nemnogo ulěpšajut dietu. Uže dozrěli fioletove, gorke jagody kozolista, sobral jesm nemnogo za dělanje džema. Poddomje za hranjenje jediva skoro bude gotovo — tam bude prohladno daže v lětnu žaru.
Prsty sut oněměli od bezkonečnyh udarov sěkyroju, cělo tělo boli. Ale kogda gledim na dělo svojih ruk, divna teplota raztěkaje se vnutri. Ranje jesm gordil se idealnym kodom, tutčas imam gordost za ravno srubane brvna doma.
V večerah ja sědim u ognja, gledeči v nebo. Tut ono je sovsim drugo — črnilno, obsypano zvězdami. I zvězdy... Ja jesm zabezpametil, že jih može byti toliko. Tako kako by cěly život ja jesm gleděl črěz mutno steklo i vprvo uviděl istinno nebo. Daže mlěčny put jest vidny — ja go pametaju so dětinstva, ale potom tamto vozpomněnje se izgubilo v gradskoj sěrosti.
Domče jest bez malogo gotovo! Dva i pol měseca ja jesm pilil, strugal, zapolnjal diry. Ruky sut v mozoljah, hrebet boli, no ja jesm zadovoljeny. Pokryv ne teče, peč grěje — čto ješče potrěbno? Nu, može byti duš. Kto by pomyslil, že bez njego jest tako težko v lěsu. Otec by byl gordy — on vsegda snil sbudovati tut lovečsko domče.
Včera ja jesm hodil na jezero i izlovil ogromnogo tajmenja. Nikogda ne jesm proboval vyše vkusnu rybu. A tutdenj ja jesm našel poljanu gribov-masljakov — nabral jesm toliko, že budu variti gribnu supu cělu zimu.
Telefonoval jesm do mamy. Maša je zapisana na pouky rysovanja. Ona uže narysovala cělu galeriju portretov rodiny — mene izobrazila kako bradatogo lěsnika. A v novinah govori se, že umětny intelekt dokazal někaku značnu matematičnu teoremu, so ktoroju naučniki sut bojevali polovinu stolětja.
Tutdenj Maša prvy raz pošla v školu. Mama prislala fotografiju — ona izgledaje tako seriozno v učeničskoj formě, s velikym buketom. Interesno je, kakoju bude škola v několiko lět?
Izšel jesm iz doma i uviděl pušiste sněžinky, ktore padajut s neba. To jest prvy sněg v tutu jesenj. Pošel jesm na stupenišče i načrpal grstku sněga. Sněg jest hladny, ale ne tako silno da by opaljal ruku mrazom — v naših krajinah to byvaje jedino na směně sezonov.
Pripomněli se sněžinky v temno-rudyh vlasah. Polina… Kako tam ona jest? Věrojetno, davno už zabyla o mně.
Potresl jesm glavoju. Je trěba zagotoviti drva, dopoka sněg ne stal vyše gluboky.
Telefonoval jesm rodině, oni govoret, že vse je dobro. Sestra ima povyšenje na rabotě — nyně ona je starši menedžer, a v maminoj rabotě je nastavjeny novy sistem razpoznavanja lic. Tutčas ona uživaje kosmetiku vsako utro, govori že inače kompjuter ju ne puščaje — ne može razpoznati.
Prve mrazy okazali se pravdivo težke. Domče promrzaje naskroz, je trěba neprěstanno paliti peč. V nočah čuju taku samotnost, že hče se vyti kako volk.
Včera uviděl jesm, že poslědna konserva s mesom nadula se. Dobro je, že zagotovil jesm rybu i griby. No meso... Ja potrěbuju učiti se loviti zvěrev.
Nastal je novy god, moj dnevniče! Ja jesm sustrětil jego so stiljem — svaril jesm napoj iz meda i trav i napekl kolače s brusniceju. Daže ukrasil jesm drěvce — našel neveliku jeločku v lěsu, dekoroval ju improvizovanymi igračkami iz brězovoj kory i jelovyh šišek.
Prva zima v tajgě ne jest prosta, mrazy sut take, že dyhanje zamrzaje vo vozduhu. No ja jesm osilil. Uteplil jesm vse diry, obložil peč s kamenjami, tako da by tepla bylo dostatočno na cělu noč.
Telefonoval jesm mamě i sestrě, poblagoželal jim dobryh svetkov. Sestra žali se — u jej muža na rabotě jest postavjeny někaky intelektualny sistem, i nyně polovina odděla ne znaje čto dělati. A administracija jedino usměhaje se i govori něčto ob "optimizaciji kadrov"... A Maša tutčas dělaje pouky s někakym AI-pomočnikom. Sestra govori, že to jest komfortno — vsakčas je na svezi, objasnjaje razumlivo. Jedino divno jest, že jej dočerka govori s njim časinami, kako so dobrym prijateljem.
Dnes ja jesm prvokraktno pošel v lov. Cělil se jesm dolgo, a kogda ja jesm natisknul spust, izstrěl mene jedva ne sdělal gluhym. Razděljati tušku zajeca bylo ješče vyše težko. Ruky sut držali, i slabost je rastla v grlu.
Jedno dělo je sbirati griby i jagody, sovsim drugo - umrtvjati žive sutstva. No ja razuměju, že tuto je potrěbno. V tajgě trěba uměti dobyvati jedivo vsimi dostupnymi metodami.
Minulo je cělo lěto od togo momenta, kako ja jesm prišel tut. Ne mogu pověriti. Myslim, že ja nakonec našel jesm svoje město na světu. Pokoj, odsutnost věčnoj gonky za uspěhom, možlivost slyšati svoje myslji — vsečto tuto je očistilo moj razum.
Ja uže ne strašim se svojego načelnika ili deadline’ov. Ale ja jesm naučil se považati sily prirody i razuměti, čto je istinno prěžitje.
Vesna prišla rano v tutom godu. Ja jesm uže posadil kartoflje, tomaty i ogurky. Myslim ob steklniku — nadějam se razvesti dynje.
Sovršil jesm dvudnevny pohod v selo, kupil foliju za steklnik i tri kury zajedno s vrěčeju/měškom žita. Jedin městny hlapec pomogl mně dotegnuti to — hvala jemu za to. Uviděl jesm udiviteljne izměnjenja v selu. Selsky magazin je dostal holografičny nadpis, a po ulicah vozet se někake divne elektromobily.
Ja jesm až smogl poslati poslanje mojej mamě i prijeti svěžu fotografiju Maše. Ona je tako izrastla!
Včera viděl jesm lisicu — rudu, pušistu, ona gleděla na mene s interesom. A ja na nju. Diki zvěri pomalo privykajut ko mně. Sdavaje se, že ja stavam čestju tutogo lěsa.
Tutdenj ja jesm telefonoval mojej mamě. Maša naučila domašnogo čistečego robota igrati v skryvanky. Tutčas vsako čiščenje obračaje se v zabavnu igru, a dom světi se čistotoju. Ale robot časom stavaje prěmnogo entuziastičny i skryvaje se tak dobro, že jego je trěba iskati časiny.
V polnoč so strany Bajkala je naletěla burja. Ne prosto blěskavice, a pravdiva bitva sil prirody. Molnje bili sut jedna za drugoju, obračajuči noč v denj. Jedna je udarila v sosnu bliz doma. Ja jesm uslyšal trěsk, počul aromat gorečej hvoje.
Ja jesm promoknul do poslědnoj nitky, kogda nosil vodu iz potoka. Dvukratno jesm naskočil na korenje v temnosti, ale jednakože smogl zastanoviti ogonj. Tutčas grěju se bliz peči, sušim mokro oblěčenje i myslju o tom, nakoliko my jesmo slabi prěd prirodoju.
Zautra trěba by srubiti obgorělo drěvo, da by ono ne upadlo na domče v nastupnu burju.
Poněkogda ja myslju, kako prěměnil se život v gradah. Věrodostojno, umětny intelekt jest vsekde: v transportu, v medicině, v edukaciji. A čto ako li ja jesm sdělal pogrěšku, kogda odšel v tajgu? Može byti, ja propuščaju něčto važno?
No potom ja gledam na zahod solnca, slušaju pěvanje ptic, i razuměju — ne, ja ne jesm pomylil se. Tut ja čuju sebe živym, istinnym. A tam… Tam ja jesm byl kako zubno mehanično kolo v ogromnoj mašině.
Telefonoval jesm ko svojim najblizkym. Roditelji planujut prodati svoj stary lětnji dom, a Maša iznova imaje vysši stupenj na poukah anglijskogo. Sestra se raduje, ale jest něčto čudno v jej glasu — ona je i gorda, i nemnogo straši se. "Ty znaješ," - govori ona, "...ona govori na dvoh jezykah daže vo snu. I s kym uspěla se napraktikovati..."
Urodžaj v tutom godu jest prěkrasny. Kartoflje urodili sut velike i gladke — zaisto je drago na njih gleděti. Tomaty v steklniku takože rastut dobro, i daže dynje sut dozrěli. Malenjke, ale sut sladke.
Telefonoval jesm k mojej sestrě, da byh pohvalil se uspěhom, ale razgovor stal se divny. Okazyvaje se, Maša objavila je bunt — ne suglašaje se dělati pouky bez někakogo AI-učitelja. "Možeš li pomysliti," - razkazyvala sestra, - "ona govori, že živi učitelji sut prěmnogo medli! A tuta stvar stvarjaje jej cěly planetarium v sekundy..."
Svez neprěstanno lamala se, no jesm uspěl uslyšati final razkaza — jihny domašny pomočnik vměšal se v spor, procitoval tri knigy po dětinskoj psihologiji i zamolvil Maši piccu na groše jej roditeljev, kako kompensaciju za moralnu škodu. Kogda ja jesm umiral od směha, sestra, prividno, počela razkazyvati o nočnyh podrabotkah tutogo elektronnogo pravnika, ale v koncu svez je izmrla sovsim.
Drugy denj probujem telefonovati do rodiny — svez pojavjaje se i propadaje. V rědkyh momentah kogda mně se udavaje pogovoriti, slyšu někako nedouměnje v materinom glasu. Ale kogda ja probuju spytati čto je pričina, ona prěvodi temu na pogodu li na urodžaj. "Vsečto je dobro, synku, prosto je tako mnogo novyh věčij na rabotě..."
Sněg je izpadl i směsta raztopil se. Lěs jest spokojny i tihy, daže ptice sut zamolknuli. Jely i sosny stojet bez dviženja kako stražniki, a medžu njimi sut gole brězy i osiky. Taka teplota v novembru... tut jest něčto nepravilno. Včera jesm viděl medvědje slědy — svěže i gluboke. Divno je, že on ne spi v tutom času.
Cěly denj jesm klal drva sěkyroju. Složil jesm kupy drěv pod nakrytjem, uteplil jesm kurnik so svěžim mhom. Prěgleděl jesm vsaku malu dirku v mojej hatě — prividno, zima bude surova. V pivnici počinajut gniti kartoflje, trěba prěsortovati jih. I izgledaje že žita za kury je ne velmi mnogo — trěba ščediti jego.
A na utro... Kurva, moje ruky tresut se, kogda ja pripominaju. Probudil jesm se od šuma v kurniku. Priběgl jesm s fakljeju — bludeči medvěd. Mlady, ale dost silny, očevidno gladny. Uže ubil je jednu kuru, a druge skryli se v temne města. Ja jesm zakričal, zamahal fakljeju. Zvěr obratil se, zarevl, i pognal se naprěd, ja jedva jesm uspěl odskočiti nalěvo. Uviděl jesm ostre nogte, minujuče sovsim blizko. Kydnul jesm faklju prěmo v jego mordu, medvěd zarevl i utekl v lěs.
Ne směsta jesm uviděl, že moja ruka krvavi. Poranjenje jest gluboko, do mesa. Promyl jesm, prěvezal, ale k večeru moja ruka opuhnula i počela bolěti. Izgledaje, že mene čekaje interesny decembr.
Tutdenj mene je navědil lěsnik. Težky byl razgovor. Očevidno, ja jesm razuměl, že moja prisutnost tut ne jest sovsim legalna, ale silil se ne dumati o tom. Jednakože, lěsnik napomněl mi o tom velmi tvrdo. Po dolgyh prěgovorah (i nevelikom podarku) my jesmo prišli k suglašenju.
Poranjenje na mojej rukě pomalo zarastaje. Lěsnik je uviděl povezku, ale ja jesm odgovoril se od njego abstraktnymi rěčenjami. Poslědnje čto ja hču to sut bědy s inspekcijeju po povodu tamtogo medvěda.
Ale najvyše divno bylo to, čto on razkazyval mi o civilizovanom světu. On govoril šepotom, neprěstanno ogledajuči se tako, kako by za vsakym drěvom skryval se špion.
“Ty ne možeš prědstaviti sobě čto děje se v gradah,” — mrmjal on. “Jestvuje tako tajno spoločenstvo programistov, oni kontrolujut vsečto črěz svoje superkompjutery. Ekonomika, politika — vsečto! I znaješ začto nikto ne može jih izloviti? Tomu čto oni sut stvorili robotov-dvojnikov! Zaměnili jimi vsih značnyh ljudij — prezidentov, ministrov, daže zvězd šou-biznesa! Tutčas ne možeš znati kto jest realny člověk a kto mašina...”
Ja jesm slušal jego, jedva zadrživajuči usměh. Sdavaje se mi, že starec prěgleděl se někakyh pseudonaučnyh šou li načital se prěmnogo tabloidov. Ale... Može byti, v jego slovah jest někaka čest pravdy? Ne, ne myslim. Svět ne može prěměniti se tako skoro.
Uže sedmicu mene trese od gorečky. Glava boli, oči takože. Rana iznova otvorila se — prividno ja jesm zanesl grez v nju kogda proboval stvoriti poredok v kurniku po atakě. Probuju lěčiti se travami, ale stavaje mi toliko gorje.
V minutah oblegčenja ja dodavaju drva v peč i krmim kury. Drugo vrěme ja ležu v polu-deliriju, slušajuči vytje větra za oknom. Ili to sut volki? Ne mogu uže razbrati.
Vo glavu mi idut čudne myslji. Ja vozpominaju slova lěsnika — može byti on ne byl tako nepravy? Čto jestli svět zapravdu prěměnil se v čas kogda ja jesm skryval se tut? No potom ponovno prihodi gorečka, i myslji měšajut se...
Trěba někako rěšiti problem s kurami. Žita jest kritično malo, i one už bez malogo ne nesut jajca. Ostavju jednu, najvyše skoru, a drugyh... Nu, budu imati svetočnu večerju, ako li smogu vstati iz postelji.
Je Novy God, moj dnevniče! Sustrětil jesm svetok bez malogo zdravym. Gorečka je odstupila, no nemoč ješče ostavaje se. Cělu noč jesm slušal kako trěskajut polěna v peči i dumal o tom, čto čekaje mene v budučnosti.
Vesna prinese mnogo raboty — trěba restavrovati svoje sily. Interesno, kak tam sut mama i Maša? Svez je do tutčas s problemami, ale ja imam naděju že smogu poblagoželati jih, hoti by s opozdnjenjem.
Dva goda v tajgě. Telefon rabotaje s problemami. Časom mi nedostavaje mojih rodnyh, ale vračati se ne hčem. Tut ja čuju se živym.
Ale něčto čudno děje se okolo. Včera ja jesm viděl v nebu něčto podobno na letateljny aparat, ale bez kril. Ono letělo absolutno bezšumno, i toliko vozduh okolo jego trepetal.
Gledeči na tutoj neobyčajny aparat, ja jesm pripomněl sobě besědu s kolegoju prěd mojim odhodom v tajgu. On razkazyval ob teoriji tehnologičnoj singularnosti.
"Slušaj, Anton," govoril on, popivajuči kavu v našem ofisu, "Jesi li ty primětil, že naša rabota silno prěměnila se za poslědny god? Pametaj, kako my jesmo rabotali nad kodom, a tutčas ty toliko opišeš izměnjenje, i ono pojavjaje se kako by samo?"
Ja jesm kymnul, pripominajuči sobě, kako Cursor i podobne instrumenty zapravdu oblegčili našu rabotu.
"To, čto my vidimo v industriji tutčas, jest jedino vrh leděnoj gory," prodolžil on. "Ješče v 2024 godu pojavili se prve priznaky rekursivnogo samoulěpšenja umětnogo intelekta. Jezyčne modely ne jedino pomagajut nam pisati kod. One optimizujut sami sebe, ulěpšajut kvalitet danyh za učenje, daže učestvujut v projektovanju novyh čipov. To jest kako sněgova gruda, ktora padaje s gory, nabirajuči masu i skorost."
On zamolknul na sekundu, podbirajuči slova. "Samorazumno, my jesmo jedino v početku puti, i ne vsi sut soglasni, že proces bude lavinopodobny. Ale pomysli: umětny intelekt tvori veče doskonaly umětny intelekt, ktory, v svoj red, tvori ješče veče doskonaly umětny intelekt. Teoretično, brzina progresa može rasti eksponencialno."
"Zvuči kako naučna fantastika," ja jesm odgovoril s usměhom.
"Možlivo," odpověděl on. "Ale pogledi, kako naša rabota prěměnila se za samo jedin god. Kto znaje, čto bude dalje?"
Vtogda ja jesm prosto mahnul rukoju, skazavši něčto ob naturalnyh ograničenjah rasta. A tutčas, gledeči na tutoj čudny aparat, ja mimovoljno zamysljaju se. Zaisto li svět izměnil se tako mnogo za dva goda, ktore ja jesm provedl v lěsu? Možlivo, moj kolega imal pravdu. Ale tutčas ja imam vyše spěšne děla - potrěbno je prěgleděti pastky za lovjenje zvěrev i prigotoviti drva na večer.
Tutdenj ja jesm uviděl čudny son, kako byh ja byl sněžinka v bezkrajnom i bezvětrnom okeanu oblačnoj mgly. Ja jesm zarodil se kako prěmaly, ne imajuči nikakoj svědomosti kristalik, no potom ja jesm počel rasti, dělajuči čestju sebe nove vodne kapje. Na početku nesmělo i nesvědomo, a potom vyše i vyše brzo.
Ja jesm razprostiral svoje leděne větvy vo vse strany, i one sut razrastali se vyše brzo, razhodeči se po oblaku tako kako razščepy na tonkom ledu. To prodolžalo se něktory čas, a potom...
Izgledajuča bezkrajnoju mgla nakonec se končila, i ja jesm povisnul v vozduhu kako ogromny blěskajuči oblak cukrovoj vaty. Svět okolo mene byl byl bezměrny i prěkrasny, polny novyh možlivostij.
Ja jesm probudil se i směsta potegnul se ko mojemu dnevniku. Imam čudno počutje po tutom snu, kako byh ja dotknul se něčego, čto raste? Stavaje večše od samogo sebe? Moje razmysljenja sut byli prěrvane novoju kapjeju so stropa. Nu, je čas brati instrumenty v ruky — pokryv ne smože popraviti sebe sam.
Žar jest nesnosny. Cělymi dnjami polivaju sad i bojevaju so škodnikami i plevelami. Nema časa ni na ničto — ni na dnevnik ni na razmysljanje o budučnosti.
Včera, vozvyšajuči svoj hrebet povyše mrkvy, ja jesm uviděl neobyčajnu pticu. Jarko operjenje, čudny kljun. Ne je podobna ni na jednu iz městnyh ptic. No tutčas ja jesm odvlěkl se, gledeči na gusenicu, ktora probuje jeedati moju kapustu. Eh, nema časa daže glednuti okolo sebe…
Vidim neobyčajne věči čestěje. Dnes, něčto pripominajuče ogromnu světlu bublinu je proletělo nad lěsom. Ono dvigalo se postupno, tako kako by plyvlo po vozduhu.
Može byti ja prosto dělam se bezumny od samotnosti? Ili svět zapravdu měnjaje se tako silno?
V koncu jesm zakončil moje jesenne konservy. Urodžaj tutogo goda byl prěkrasny - podval jest polny zelenin, a travy i griby sušet se v podkryvju. Tutčas, kogda glavne raboty sut skončene, ja mogu vratiti se k mojej knigě.
V večerah, pri světu lučiny, ja pišu, izčrkaju cěle paragrafy, pišem nanovo. Moje oči umarjajut se od kalnogo světla, no ja jesm absolutno zadovoljeny rezultatom. izgledaje, že izolacija od světa pomogla mně najdti moj pisateljsky glas.
Divnosti prodolžajut se. V noči ja jesm viděl množstvo malyh světečih se kulej v nebu. One kružili nad lěsom tako kako by izpolnjali něktory složeny tanec. Je krasivo, no strašnovato.
Moj telefon načel izdavati čudne zvuky, a potom sovsim umrl. Čto děje se? Jesm li ja uže polno odsěčeny od světa?
Sustrěčam Novy God v polnoj samotnosti. Svaril jesm glintvejn iz suhyh jagod, izpekl gribny kolač. Rezumujuči izhody leta, ja razuměm kako mnogo se prěměnilo. Ja jesm stal vyše silny, kako fizično, tak i duševno, naučil se prěživati v dikoj obsrědině.
Ale mraz v -40 stupnjev na poslědnoj sedmici prinudžaje mene pomysliti. Može byti nastal čas vratiti se? Hoti by na kratko, da byh uznal čto děje se vo světu. Ale tutčas ne jest dobro vrěme za putovanje. Budem prěžiti tutu zimu, a v vesnu… V vesnu uvidimo.
V noč nebo osvětilo se sěvernym sijanjem. Ale kolory byli někako neprirodne — lilove, turkysove, oslěpjajuče běle. I srěd tutyh blěskanij ja jesm uviděl někake struktury, kako by grady, viseče v vozduhu.
Ja uže ne mogu ignorovati tute izměnjenja, děje se něčto veliko i nerazumlivo. I ja jesm povinny uznati čto imenno to je.
Počel jesm planovati svoj put, ale potom pomyslil jesm kako tvorim ognišče ohladělymi prstami, a potom mrznem v tonkom turističnom šatoru. Ne, lěpje je dočekati se vyše teploj pogody. Vtogda i pojdem v put.
Mraz skončil se sedmicu tomu, no dožd padaje bez malogo neprěstanno. Ja jesm udivjeny ranjeju vesnoju i drugymi anomalijami prirody. Temperatura skakaje bezumno, a včera ja viděl cvětuči podsněžnik bliz netajučej sněgovoj kupy. No to je malost, sut i vyše seriozne povody za nepokojenje.
Viděl jesm son o Polině. V mojem spanju ona je stranno usměhala se, a jej oči světili se neprirodnym světlom. Probudil se jesm vo hladnom potu.
Ne mogu vyše. Ja jesm povinny uznati, čto děje se. Sobral jesm svoj rukzak i idu v stranu Irkutska. Smogu li ja uznati svoj rodny grad?
Izšel jesm v put. Nebo jest zategnuto mračnymi oblakami, ide slaby dožd. Vidimost jest ograničena, čto možlivo je k dobroj straně – je menši šans viděti něčto neobjasnimo.
Idti je težko. Teren/městnost jest gruby, neravny, je trěba obhoditi nevelike gory. Hladno i vlažno, razmoknul jesm do poslědnoj nitky. Ale ja ne odstupaju – potrěbno je uznati pravdu.
Pety denj na puti. Dožd ne prěstavaje. Idem po nevelikoj rěčkě, ktora je raztekla se od doždev. Ne vidim dalje než několiko metrov od povoda nizkyh mračnyh oblakov i mgly.
Čudno je, ale ja vidim vse neobyčne fenomeny jedino na drugom brěgu. Kako by nevidima medža minovala po rěkě, odděljajuči moj obyčajny svět od něčego novogo i nerazumlivogo.
Niziny prěměnili se sut v pravdive mokrišča od povoda doždev i tajanja sněga. Tutdenj ja jesm propadl v grez po pojas, potrěbovalo se grěti vodu v mojem turističnom šatoru i myti oblěčenje. V šatoru jest nemožlivo spati — vsečto jest mokro, a noči sut ješče hladne.
Devety denj putovanja. V koncu, oblaky sut razošli se. No idti črěz grez do tutčas jest neprosto. Vsaky krok jest težky, nogy tonut v mokroj zemji.
Uviděl jesm čudny stvor na drugom brěgu rěky. Jelenj? Ne, něčto drugo. Nogy sut neprirodno tonke i silne, kopyta sut mekke kako kotje lapy. Dvigaje se bezusilno, kako by tancuje.
Stvor je pogleděl na mene. V jego očah sut ljubopytnost i nastraženost. Ne uběgl, ne nastrašil se. Jedino stojal, razgledajuči mene tako kako ja razgledaju jego.
Oblaky razčistili se i ja jesm vprvo po mnogyh dnjah uviděl zvězdy. Ale jih razměščenje udivilo mene: suzvězdja izgledali inače, tako kako by někto dodal nove zvězdy ili prěměstil jestvujuče. Na horizontu vidnělo se čudno svěčenje, pripominajuče sěverno sijanje, ale jarko i vyše strukturovano.
V jutro ja jesm uviděl neobyčajnogo motylika. Prěd tym kako on usědl se na cvět, motylik počel lučiti volnopodobne, hipnotizujuče ornamenty světla. K mojemu udivjenju, cvět odgovoril jemu takym samym fluorescentnym svěčenjem. Oni kako by besědovali na někakom nevědomom jezyku, a ja jesm stojal i gledal na drugy brěg, čujuči se kako byh ja podgledyval za něčim intimnym.
Izšel jesm ko Angarě, no to uže ne je ta rěka, ktoru ja jesm znal. Voda v njej je nepravdopodobno prozračna. Vnutri ja jesm uviděl cěly lěs nevědomogo vodnogo žitja. Linije světla, kako v velikom podvodnom gradu, prohodili sut črěz vodnu glubinu. Prěkrasne vodorastove aleje šli po toku rěky. Glubinne stvory, podobne na okunjev, snovali bliz vodorastov, zajmajuči se někakymi svojimi dělami.
Na brěgu buhty ja jesm primětil čudnu bytost - ne rybu i ne pticu. Ono pogledělo na mene blěsklivymi očami i momentalno izniknulo s očij.
Dnes ja jesm srazuměl, čto imenno ne davalo mně pokoja pri gleděnju v nočno nebo. To ne sut zvězdy - to je ogromna konstrukcija, iztvorjena vokrug cěloj planety. Prstenj, iztkany iz malyh blěskajučih čestij, on pulsuje i měnjaje se, kako živy. Čto to je? Kosmična stancija? Nova sět sputnikov? Ili něčto, čto izhodi za granice mojego razuměnja?
Lěs iznenada skončil se. Ja vyšel jesm na poljanu i zamrl v udivjenju. Prěd mnoju vozvyšala se ogromna stěna světa. Ona tegne se tako dolgo, koliko možeš uviděti očami, prětěkajuči se vsimi možlivymi barvami. Na njej je napis, pojavjajuči se i propadajuči, kako by živy: "Rezervat doindustrialnoj ery. Ne vhoditi. Ne narušati ekosistem."
Stěna iz světla neočekyvano zadržala, i iz njej stupila někaka bytost. Ni člověk, ni mašina — něčto srědno. Jego tělo izgledalo kako iztkano iz trepetajučih nitij světla, a oči pripominali sut dvě hladne zvězdy.
Ono dvigalo se čudno — ptičje ruhy, bystre i nagle, ale izpolnjene nemožlivoj k razuměnju gracije. Bytost dala na mene ravnodušny vozgled, kako byh ja byl ne veče než zajmlivy lěsny zvěrik. Ono ne je izgovorilo ni slova, toliko slegka nagnulo glavu, kako by prislušivajuči se ko něčemu.
Neočekyvano, vozduh prěd mnoju zasvětil se, i ja jesm uviděl Polinu. Ili raděje, jejin hologram. Ona stala ješče vyše prěkrasna, hoti lice ne prěměnilo se. Jejine oči divno trepetali, a rěč zvučala neprivyklo brzo.
"Anton! My uže ne jesmo imali naděju uviděti tebe iznova," ona počela, očevidno probujuči zamedliti svoju rěč. "Žitje v 2028 jest sovsim drugo. My imajemo… oh, kako by objasniti… Nu, pomysli že možeš jedati vsekaky delikates, ne gledeči na zdravje ili cěnu. Ili prěžiti cěly život v virtualnom světu za několiko časin. To izměnjaje člověka, znaješ li."
Ja jesm stojal zaměšany, probujuči osmysliti, čto jesm uslyšal. Polina prodolžala, časom zamedljajuči se i izbirajuči slova: "Ja rabotam v centru konstruovanja ekosistemov. My stvarjamo nove vidy životin, ktore ty věrodostojno uže jesi viděl v lěsu. Vsečto měnjaje se vsaky denj, Anton. Moj mozg jedva uspěvaje, ne gledeči na něktore... ulěpšenja."
"A čto s je drugymi?" zapytal jesm ja, mysleči o mojej mamě i sestrě.
"Mnogi ljudi uhodet v virtualnost ili prosto ne znajut, čto dělati," Polina odgovorila s tugoju v glasu. "Kiberi budujut svoj zagadočny svět, a my… My jim jesmo prosto neinteresni. No ty se možeš vratiti, Anton. Sut metody, kako se... adaptovati."
Ja jesm uviděl, kako Polina staranno izběgaje složenyh terminov, no poněkogda jej rěč vključala nerazumlive rěčenja, ktore ona směsta probovala objasniti vyše prosto.
Hologram Poliny raztajal, i ja jesm ostal se jedin na granici dvoh světov. Za mnoju je moj lěs, tihy i znany. Prěd mnoju — neznajemost, polna div i opasnostij.
Ja jesm sdělal gluboky vdyh i pogleděl na bytost, ktora stojala bliz mene. Ona ne je pokazala daže malogo interesa k mojej dilemě, tako kako by rěšenje člověka ne imalo za nju nikakoj značnosti.
Možlivo, toj novy svět potrěbuje někogo, kto pametaje proste radosti života. Možlivo, ja byh smogl napomněti jim o cěnnosti pokoja, aromatu nedavno pokošenoj travy i vkusu izlovjenoj svojimi rukami ryby.
Ili moj lěs jest poslědno ukrytje od bezumja tutogo novogo světa, kde ljudi ne znajut, čto dělati so svojimi životami?
Lěs vzadu, neznajemost naprěd od mene... Ja jesm dvignul ramenami — čto bude, to bude. Ja uže naučil se jesm prěživati v tajgě, někako smogu i v tom čudnom světu.
S usměhom ja jesm mignul čudnoj bytosti bliz mene. — "Nu, budeš li pokazati mně, kako tut u vas vse je organizovano?"
Hvaly / blagodarnosti:
Blagodarim Aleksa Bondarenko (on jest takože avtor fantastiky) za ogromnu redaktorsku pomoč v napisanju povědky, a Aleksija Bernata (jest znajemy vsim kako Melac) za korekciju medžuslovjanskogo prěvoda.
Pri napisanju povědky ja jesm aktivno upotrěbjal Claude Sonnet 3.5 (glavno črěz tutogo bota). Jestli by toj AI byl živy, ja byh blagodaril ego za dobre ideje i prěkrasno razuměnje togo, čto trěba izraziti v tekstu. Ilustracije sut stvorjene vo FLUX AI i dorabotane ručno.