Jest li možlivym lětanje na muskulah?
Zapytanje, postavjeno v zaglavju, potrěbno několiko utočniti i izjasniti: či može li člověk dosegnuti mehaničnogo leta (to jest bez pomoči legkyh gazov – na aparatu, težšem od vozduha), koristajuči pri tom jedino tu fizičnu energiju, ktoru imaje on sam?
Lětati, kako ptaki, – ta mečta s nepametnyh časov neodstupno je zajmala člověčske umy. Vo mnogyh probah takogo roda ljudi obyčno sut brali za prvovzor prirodženyh žiteljev podnebja – ptakov.
Privedene tut obrazky pokazyvajut něktore iz tyh konstrukcij kril, sočinjenyh, a čestično i izpytyvanyh vo praktikě iznahodnikami vsih časov. Něčego i kazati, medžutym, že vse take proby neizměnno sut končali se neuspěhom, do naših dnjev obyčny ptačji sposob lětanja na mahajučih krilah ostavaje nedostupnym, daže v tom slučaju, ako li dlja togo cělja izkoristiti zaměsto muskuljnoj sily mehaničnu rabotu motorov. Krila samoletov ne grebut i ne vzmahajut v vozduhu.
Aeroplanove krila v jih rabotnom položenju sut nehodne: one slizgajut, planujut, zabezpečajuči sobě stalost v vozduhu vslěd cirkulacije vozduha, raznice v pritiskanjah pod krilom i nad krilom. I my dobro znajemo, že v zavisnosti od razměrov kril i od močnosti motorov, vpreženyh v te krila, sovrěmenne (modernove) samolety mogut vozvyšati težiny do několikyh desetkov ton (do 2,5 tyseč pudov [pud jest starinna jedinica měrjenja masy Russkoj sistemy měr, 1 pud = 16,3805 kg ]).
Ta močnost, ktoru je sposobny razvivati člověk v tečenju dolgogo časa, označaje se obyčno v ograničenjah od 0,1 do 0,3 k. s. [k. s. – konska sila]. Medžutym, ne je težko izkalkulovati, že v tečenju kratkyh periodov časa člověk može projaviti silu svojih muskulov značno vyše intensivno. Člověk, važeči 75 kg, zaběgajuči vvrh po stupenišču s bystrostju v 1,5 metrov v sekundu (čto jest vpolně možlivo), prodělyvaje rabotu, ravnu 1,5 k. s.
Po raziskyvanjam, izrabjenym jednym Berlinskym doktorom, izjasnaje se daže, že dobro natrenovani sportniki mogut razvivati mnogo vyše močnosti. Tako, velosipedisti na gorkah, osoblivo prěd finišem, rabotajut s nakladom energije do 2 - 2,5 k. s. A legki atleti pri turniru v běgu na kratkom razstojanju v 200 m. razvivajut daže po 7 k. s., pravda v tečenju termina, izčisljajemogo v ograničenjah 10-12 sek.
Pogledimo, kako obstojaje dělo v aeroplanu. Ješče v 1922-1923 lětah na praktikě sut oblětyvali se aeroplany s motoričkami močnostju od 2 do 4-6 k. s. Ale one sut okazali se mnogo nepraktičnymi: prvo, vslěd krajno slabyh lětatnyh kakostij, a vtoro, za velike – po neobhodimosti – razměry (pri maloj bystrosti potrěbna velika nesuča povrhnja, to jest večši razmah).
Je ustanovilo se daže mněnje, že najmenšejša močnost za aeroplan leži kolo 12-15 k. s. V poslědne lěta blagodare uspěham v lětanju i postavjenju bezmotornyh samoletov (tak nazyvajemyh planerov), dostignutyh glavnym obrazom iz-za čelovogo sprotivjenja (lěpša obtekajemost mašiny cělo i oddělnyh čestah) i priměnjenja novyh materialov, vyše krěpkyh i vyše legkotežkyh, sut pojavili se mněnija o možnosti sbudovanja aeroplana obyčnogo tipa s motorom 2-3 k. s.
Interesno rěšenje togo problema prědlagaje se jednym Němečskym konstruktorom, rabotajučim v oblasti lětanja “na muskulah” s 1919 lěta. On izhodi iz toj myslji, že priměnjenje propelera, kružimogo muskulnoj siloju, jest neizgodno, ibo taka vrtka stvarjaje jedino tegu, ale ne vozvyšenje, a tega imaje svoje ograničeno značenje v svezi s potrěboju razvivati znajemu bystrost, potrěbnu zaradi poddržanja v vozduhu.
Zatom avtor predlagaje rěšenje, sredno medžu aeroplanovym i ptačjim, a imenno, shraniv aeroplanove krila (za visěnje), zaměniti vrtku mahajučimi krilkami (za tegu i vozvyšenje).
Mimohodom, tako rěšenje zadanja davaje se i samoju prirodoju: vozpomnimo žukov (bub), u ktoryh tvrde krila, razměščene nehodno, nesut kako v aeroplanu, a legke krilky mahajut s velikoju čestotoju (podobno krilam mělkyh ptakov).
Takym obrazom, provodženje leta na muskulah okazyvaje se sovsěm ne beznadějnym – vo vsakom slučaju za razvite muskuly trenirovanogo člověka i izprva na kratky čas.
Praktična letna rabota može stvarjati se po znajemoj formulě pionera aviacije Ferbera: krok za krokom, skok za skokom, vozlět za vozlětom.
Naše muskuly sut dost silne za to, da by pri modernyh uslovjah dozvoliti člověku dějati polety, hot by v obmedženyh ograničenjah. Potrěbno najprvo zabezpametiti o slěpom naslědovanju prirodě i nastojčivo rabotati nad zadanjem polnogo osvojenja vsih dosegnenij v malomočnom samoletobudovanju i bezmotornom parjenju.